Starši staršem

Ko je najin sin imel priprave na sv. birmo, so se pogovarjali tudi o vpisu v srednje šole. Sin je prišel navdušen, da se želi vpisati na gimnazijo A. M. Slomška. Na informativnem dnevu so nam predstavili tudi dijaški dom. Vsi smo bili navdušeni in moram reči, da se nama je odvalil kar velik kamen. Najin sin je pol leta v tem domu in lahko rečem: »Poklon vsem zaposlenim.« Resnično jih pripravljajo na življenje, posvečajo jim ogromno časa, in kar se mi zdi najbolj pomembno, je, da rešijo vsako težavo sproti. Najin sin je s pomočjo vzgojiteljice s. Anje Rozoničnik pridobil samozavest in delovne navade. Zelo priporočava bivanje v tem domu. Pomirjena sva, ko nas vsako nedeljo sin zapušča, ker vemo, da je v dobrih rokah.

Zadovoljni starši iz Koroške

 

Sem mama dijakinje prvega letnika Biotehniške šole Maribor. Ker ima hči rada živali, se je odločila za poklic veterinarskega tehnika. Te šole žal ni v naši bližini, zato smo se morali odločiti za dijaški dom. Izbrali smo vašega: zaradi bližine šole in zaradi vašega načina dela, ki temelji na tem, da se dijaki med seboj veliko družijo in se tako ne počutijo osamljene.

Na začetku smo imeli veliko domotožja, saj smo zelo povezana družina. A domotožje so pregnali zaposleni; znali so nas potolažiti, zato je bilo vse skupaj takoj precej lažje. Všeč mi je, da lahko otrok v tem dijaškem domu vedno nekomu zaupa. Vedno ste pripravljeni sodelovati, tudi če so naše želje drugačne. Naše otroke učite, kako postati samostojni, kar je za njihovo življenje zelo pomembno.

Hvala vam!

                                                                                                              mama iz Sevnice

Sem mama dijaka drugega letnika in nekdanje dijakinje, ki preživi čas od nedelje zvečer do petka popoldan v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru. Tako sin kot hči biskuje oz. je obiskovala Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška in živela v Dijaškem domu Antona Martina Slomška. Prihajamo iz Prekmurja in to za nas predstavlja velik strošek, ampak se splača. Šola in dijaški dom se lepo dopolnjujeta. Šola otroku da znanje, dijaški dom pa ga pripravi za življenje. Bivanje v Dijaškem domu Antona Martina Slomška pomeni veliko za otroka in starše. Otroku da samostojnosti, odgovornosti, delovnih navad, predvsem pa je v navedenem dijaškem domu velik poudarek na medsebojnih odnosih, medsebojni pomoči, spoštovanju, družabnosti in drugih vrednotah, ki vse bolj izginjajo iz našega vsakdana. Posebni pečat domu dajo zaposleni, ki z osebnim odnosom poskrbijo za vsakega dijaka posebej. Z dobrim sodelovanjem otrok, staršev in zaposlenih je dijak na koncu četrtega letnika pripravljen za samostojno življenje. V dijaškem domu pa je dobro poskrbljeno tudi za družabno življenje in športne aktivnosti.

Zadovoljna mama, dijaka v 2. letniku in nekdanje dijakinje

 

Spomnim se dneva, ko smo prvič pospremili sina k vam, v vaš dijaški dom. Mešani občutki, polni pričakovanj, vznemirjenja, malce pa tudi negotovosti in strahu.
Od takrat so minila štiri leta.

Vaš dijaški dom smo izbrali po priporočilih bivših dijakov, ki so  bivali pri vas.
Priznati moram, da smo v družini vzgojeni, kot ateisti, a  nas krščanska vsebina v vašem domu ni odvrnila, saj smo bili seznanjeni, da je krščanstvo prisotno, vendar nevsiljivo. Kot starš, dajem prednost kakovostnemu, profesionalnemu pristopu do mladostnikov. In tega smo vsekakor bili deležni.
Po mojih, osebnih izkušnjah je bilo sodelovanje z vami nadvse strokovno. Izpostavila bi izjemen pedagoški čut in posluh vaših vzgojiteljev do dijakov v tem občutljivem obdobju. Vzgojitelji niso le nadzorniki, skrbi jih tudi za njihovo počutje, spremljajo njihov razvoj, sposobnosti, spodbujajo nadarjenosti, svetujejo...  hkrati pa znajo ohraniti prijetno, sproščeno, domače vzdušje.
Ob tej  priložnosti, bi se vsem rada  zahvalila za ves trud, potrpežljivost in čas, ki ste nam ga namenili. Ne le našim otrokom, tudi nam, staršem, ste bili ves čas v pomoč in oporo. Prepričana sem, da je s takšnim delom uspeh neizbežen. Najstniki bodo  zagotovo postali uspešni in zadovoljni ljudje.

Dovolite mi, da se poslovim v vašem slogu:
Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš;
 ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
 če stisneš roko komu, ki ga kaj boli;
 ta svet je lep, če si človek do ljudi. (Tone Pavček.)

Elvira Vukojević, mama nekdanjega dijaka

 

Družinski pogovori o tem, kje bo hčerka nadaljevala šolanje na srednji šoli so mi še vedno blizu, pa čeprav je že v tretjem letniku. Da si želi v Maribor na Škofijsko gimnazijo, je postalo dejstvo po informativnem dnevu. Če bi živeli v Ameriki, Nemčiji, Franciji, deželah Benelux, bi bilo šolanje v 70 km oddaljenem kraju morda povsem normalno, tako pa...
Skrb, domotožje, strah, negotovost, morda še kak drug negativni občutek se mi je porajal takrat. Po nekaj dneh, tednih, predvsem pa danes lahko rečem, da so občutki res samo pozitivni..
Dijaški dom Antona Martina Slomška lahko, zaradi ljudi, ki mu dajejo dušo in življenje opišem kot veselje, zadovoljstvo, zaupanje, prijateljstvo, brezskrbnost. Tako lahko opišem tudi občutke in počutje hčerke, kot mi ga opisuje v pogovorih.
Prepričan sem, da bo hčerka okrepila vrednote, ki jih živijo v domu z vzgojitelji tudi za Življenje. In tudi to je zame kot starša pomembno...

Janez Lavre, oče dijakinje v 4. letniku

 

Naš sin biva v dijaškem domu Antona Martina Slomška prvo leto. Ker smo iz pripovedovanj drugih staršev izvedeli, da se v domu zelo trudijo za svoje dijake, nismo oklevali, kje naj naš sin prebiva med srednješolskim izobraževanjem (sin obiskuje eno izmed srednjih šol v centru Maribora).

Naš sin je nad življenjem v dijaškem domu navdušen. Vesela sem, da po nekaj mesecih lahko rečem, da ni imel domotožja in da se zelo rad vrača v dijaški dom. Sodelovanje z vodstvom doma in z vzgojiteljem je resnično dobro. Sin večkrat omeni, da so v skupini zelo povezani, da se v prostem času veliko pogovarjajo, družijo in rešujejo nastale šolske in najstniške zagate …

Kot mama pa lahko rečem, da sem pomirjena, ker vem, da je naš mladostnik v ustanovi, kjer je sprejet, slišan in potrpežljivo spremljan na poti odraščanja.

          Starši iz Notranjske

Prehod iz osnovne v srednjo šolo ni enostaven, če pa temu dodamo še odhod od doma, postane jasno, da je bil začetek letošnjega šolskega leta, ko je naša hči začela obiskovati 1. letnik Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Maribor in bivati v Dijaškem domu AMS, kar stresen, za nas in zanjo. Sedaj, ko je za nami dobrih pet mesecev njenega nedeljskega odhajanja in petkovega vračanja, vemo, da je bila odločitev – čeprav zelo težka – pravilna.

Vsak otrok je poseben, drugačen in sprejema svet okoli sebe na svoj način. Nekateri hitijo z dolgimi koraki življenju naproti, spet drugi bolj obotavljivo in previdno sprejemajo kar se novega dogaja okoli njih.

Neizmerno sem hvaležna strokovnemu osebju dijaškega doma, ker smo jih lahko srečali že pred vpisom v dijaški dom, da smo si lahko osebno razložili strahove, dileme in pričakovanja glede bivanja naše hčere v dijaškem domu. Ni lahko ljudem, ki jih prvič srečaš, razlagati, da jim izročaš v varstvo otroka, ki ni povsem skladen s pričakovanji šolskega sistema in potrebuje včasih dodatno pomoč, včasih samo prijazno besedo ali strog opomin glede dogovorjenih pravil. Občutek, da je otrok sprejet, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi vred, je za starša neprecenljiv.

Dobrih pet mesecev bivanja v dijaškem domu je za hčerjo in za nami. Nedeljski odhodi od doma so (predvsem za hčero) postali že skoraj rutina. Meni je med tednom še vedno čudno, da je ni doma… ampak petkova vračanja so zato toliko slajša – oddaljenost včasih dodatno zbližuje.

Bivanje v dijaškem domu zahteva od otroka, da postane samostojnejši, da prej prevzame odgovornost glede učenja in življenja na sploh v svoje roke, da se nauči (so)bivanja in sprejemanja drugih vrstnikov in redno pospravljati svojo sobo! Vse to pa pod budnim strokovnim očesom pedagoškega osebja doma, ki zelo prijazno in takoj odreagira tudi na paničen klic matere ob 23. uri zvečer, ker že cel dan ni dobila hčere na telefonJ.

Srečna sem, ker se je hči lahko vpisala na škofijsko gimnazijo in bila sprejeta v dijaški dom.

Tone Pavček je rekel, da človek ne dozori do svojega obraza brez smeha in čenčarij in ne brez poraza. Smeha in čenčarij je v domu dovolj – vsaj tako razberem iz pripovedovanj hčere – tudi za tiste, ki v odnose z drugimi vstopajo s kakšnim bremenom več – pri porazih, ki so tudi del šolanja in življenja, pa moja hči, čeprav je v dijaškem domu, ni sama.

                                                                                              mama dijakinje iz 1. a, ŠgAMS

 

 

 

 

Organizacijske enote

Zavod Antona Martina Slomška
Hiša otrok - Vrtec Montessori Glasbena in baletna šola Antona Martina Slomška Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Dijaški dom Antona Martina Slomška Logo medgeneracijska akademija