Zadnja šolska plovba naše kapitanke

ravnat

Ena od voditeljic, Patricija Cverlin, je sredi tradicionalne šolske božičnice slovesno napovedala osrednjo ter najpomembnejšo točko letošnje prireditve in nas rahlo presenetila s povabilom, naj si v sliki in besedi skupaj ogledamo predstavitev naše kapitanke ter vseh njenih dosedanjih pomembnih plovb. Vsi navzoči smo v kapitanki prepoznali našo dolgoletno gospo ravnateljico, ki po nekaj več kot dvajsetih letih plovbe, krmarjenja in vodenja Škofijske gimnazije zaključuje svoje delovno obdobje. V dvorani je med predstavitvijo njenih mladostnih, družinskih, učiteljskih in ravnateljskih plovb ter fotografij vladala zbrana tišina, ob koncu pa je sledil dolg in iskren dijaški aplavz. V imenu Dijaške skupnosti je predsednica, Urška Laznik, gospe ravnateljici izročila drobno jelko, da bo lahko spremljala njeno rast ter unikatno izdelane okraske, na katerega je vsak razred kot popotnico zapisal svojo izbrano misel.

Za klikom na spodnjo desno puščico se skriva zahvalni nagovor, ki ga je pred vsemi zbranimi z veliko mero občutka prebrala dijakinja Patricija.

Opisati dvajset let v nekaj stavkih je umetnost. V Jezusovi zgodbi je to lahko, ker o tistih dvajsetih letih vemo le to, da jih je preživel kot tesarski pomočnik ter Jožefov naslednik v delavnici. Pri gospe Ireni Rebolj Kraner je stvar drugačna. Naša najljubša Dolenjka je namreč stala že ob zibelki naše gimnazije. Spremljala je njene prve otroške korake, se ukvarjala z njeno puberteto in vesela dočakala njeno polnoletnost.

Najdemo jo že v prvi ekipi Škofijske leta 1997, ko prvih učiteljev ni bilo še niti za košarkarsko peterko. Takrat je zraven živahnega ravnateljskega dela razdeljevala tudi matematično znanje, čemur je ostala zvesta vse do danes.

Prvo desetletje svojega ravnateljevanja je gospa ravnateljica preživela v zanimivem sožitju s »kovinarji« na Zolajevi na Teznem. Medtem, ko so za današnje dijakinje in dijake ti »kovinarski« časi že del komaj verjetih legend, se marsikateri profesor spominja predvsem enega prostora v tisti stavbi. Zbornice. To je bil kraj sproščenih pomenkov, širokih nasmehov in sirovega bureka ob petkih. Seveda tudi resnih opozoril in konferenc, a ta so utonila v pozabo. V pisarni ob zbornici pa si lahko vselej srečal našo gospo ravnateljico, ki je prva prišla in zadnja odšla.

Ko je Škofijska prestopila v puberteto, je dobila novo, sedanje domovanje. Gospa ravnateljica je tudi tukaj svoje poslanstvo odlično izpolnjevala. Kljub temu, da se navzven na prvi pogled ni videlo, kaj počne, so rezultati več kot očitni. Preko šolskega praga je pospremila dvajset generacij dijakinj in dijakov.

Zraven inovativnega šolskega programa nam je omogočila ogromno projektov, na katerih smo lahko spoznavali in razvijali svoje talente in danosti. Spodbujala nas je, da smo gradili medsebojne odnose in tako dosegli, da razred ni le razred, ampak diha kot družina. Kako pomembno je, da ima dijak razumevajočo in modro osebo, ki vodi šolo po pravi poti in da vsak dan, kljub zahtevnemu šolskemu programu, z veseljem preživlja čas s sošolci, ki so bistveno več kot le to.

Kot sama zase pravi, je bila res stroga, vendar pravična in razumevajoča. Njen cilj ni bil dijake učiti, ampak dijake naučiti. Temu se je posvetila z vsem srcem, razumom in modrostjo.

Draga gospa ravnateljica, vsi mi: dijakinje, dijaki, profesorice, profesorji in celotna ekipa Škofijske smo Vam iz srca hvaležni. Hvala, da smo bili deležni Vašega iskrenega truda. Vaše predanosti. Vaše ljubezni. Škofijska brez Vas ne bi bila to, kar je danes. Hvala vam.

Andreja Vidmar, prof. in Patricija Cverlin, dijakinja

Organizacijske enote

Zavod Antona Martina Slomška
Hiša otrok - Vrtec Montessori Glasbena in baletna šola Antona Martina Slomška Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Dijaški dom Antona Martina Slomška Logo medgeneracijska akademija